Moje okno

Oskrbovana stanovanja so del medgeneracijskega centra v Šmelcu. Tu živimo starejši, ki smo še sposobni samooskrbe. Predvsem je povdarjeno medgeneracijsko sožitje, prikaz življenja od začetka do konca. Moje jutro se prične s pogledom skozi okno. Opazujem prihode malčkov v vrtec. Jaz še vsa zaspana, oni pa že tako živahni. Vidim lep prizor, ko dedek pripelje otroka v spremstvu psička. Otrok se prijazno poslovi od obeh z objemom. Kmalu zatem pridejo pridni invalidi, ki očistijo okolico od smeti. Delo opravljajo dobrovoljno in so zelo prijazni. Ko vse to opazujem, seveda ne smem prezreti reke Save, ki teče poleg naše stavbe. Mudi se ji, kajti do Beograda je še dolga pot, kjer se zlije v Donavo. Lepo je živeti od reki in opazovati njen živahen tok ter jo v mislih spremljati na njeni dolgi poti. Po vsem tem opazovanju in razmišljanju se mi oglasi želodec, da je čas za zajtrk. Dan mi prinese še druge zanimivosti in seveda tudi delo. V moji mladosti je bilo pogosto slišati pregovor "brez dela ni jela". V pričakovanju kaj mi prinese naslednji dan, si zaželim nočni počitek in lepe sanje. Jutri bo nov dan in odšla bom v Dom Tisje, kjer me pričakujejo tamkajšnji stanovalci. Postali smo dobri prijatelji, saj se bom v prihodnosti preselila k njim in mislim, da mi ne bo teško.

Življenje je pač treba razumeti tako, da se prične in konča. Vse to in še marsikaj mi omogoča videti moje levo oko, kajti desno me je zapustilo za vedno.