Zgodovina kraja

O tem, da je bilo območje občine Litija poseljeno že v prazgodovini, pričajo številna arheološka najdišča v neposredni bližini mesta. Litijsko hribovje je izjemno bogato z rudo, zato se je rudarska dejavnost pričela že v železni dobi in se nadaljevala vse do 60. let 20. stoletja, ko je bil opuščen rudnik Sitarjevec, ki velja za enega najstarejših rudnikov svinca pri nas.

Prva pisna omemba Litije sega v 2. polovico 13. stoletja, kot trško središče pa je prvič omenjena 1386, ko je že imela status trgovskega in sejmarskega središča. Pisni viri navajajo, da je Litija dvakrat skoraj pogorela do tal,  v 20. letih 16. stoletja so trg in njegovo okolico opustošili Turki in tudi kuga ni prizanesla njegovim prebivalcem, saj je morila kar dvakrat (1576 in 1646).

Na zemljevidu iz leta 1400 je Litija že prikazana kot trg in je imela cestno povezavo z Ljubljano, vendar je kraj najmočneje zaznamoval rečni promet. V Litiji je tako deloval čolnarski urad, mitnica in carinarnica. Za potrebe brodarstva so zgradili tudi dve ladjedelnici, okoliško prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno z rejo vlečne živine, gojenjem lanu in konoplje, izdelovanjem vrvi ter gostinsko dejavnostjo. Na nekdanjo cvetočo dejavnost spominja kip čolnarja, delo akademskega kiparja Mirsada Begiča, ki ga je postavila Mestna skupnost Litija. Ob Savi je obstajala prastara prometna pot, ki jo je moč zaslediti že v bronasti dobi, malo kasneje pa se je skozi te kraje uveljavila znana »jantarjeva pot«, ki je vodila od Baltika proti Jadranu. Že Rimljani so v Litiji zgradili pristanišče, ki je bilo povezano s transportom svinčeve rude iz Sitarjevca. Rečni promet je doživel največji razcvet od 17. stoletja dalje, ko so regulirali savsko strugo in so po njej pričele voziti večje ladje, dolge do 50 m.


Donosna brodarska obrt je usahnila z izgradnjo južne železnice leta1849. Leta 1855 so naselje Gradec na levem bregu povezali z lesenim mostom, dolga desetletja značilnim simbolom mesta, ki je takrat predstavljal pomembno cestno povezavo spodnje Kranjske z Južno železnico. S prihodom železnice se je začel povsem nov razvoj Litije. Leta 1881 so sto metrov od železniške postaje zgradili topilnico, ki so jo že pred drugo svetovno vojno podrli, na drugi strani železnice pa leta 1886 Predilnico. Na zlate čase nekdanjih »litijskih fužin« spominja znamenita spominska medalja, »Litijski srebrnik«, ki je bila na Dunaju skovana konec 19. stoletja v spomin na prvo pridobljeno srebro v Litiji. Hkrati z industrijskim razvojem je Litija kmalu postala sedež okrajnega glavarstva in kasneje, v Kraljevini Jugoslaviji, sedež sreza. Stavbi nekdanjega glavarstva, danes Knjižnica Litija, in nekdanje sodnije, danes osnovna šola, sta razglašeni za kulturna spomenika lokalnega pomena in predstavljata hkrati spomin na nekdanjo pomembnost Litije kot središča okarja in sreza.


Najstarejša stavba v mestu, kulturni spomenik, je dvorec Litijski Turn, katerega nastanek se domneva precej prej kot prve pisne omembe v 16. stoletju, v 18. stoletju je bil beneficiat bližnje cerkve sv. Nikolaja, kasnejše ime Farbarjev Turn pa je dobil po delavnicah za barvanje platna in svile v 19. stoletju. Farna cerkev v mestu je posvečena sv. Nikolaju, zavetniku čolnarjev in brodarjev ter je prav tako razglašena za kulturni spomenik.


Litija je eno redkih mest v Sloveniji, ki se ponaša z dediščino Jožeta Plečnika. Plečnikov spomenik NOB so po načrtih velikega arhitekta postavili leta 1951. Nastanku Litije so botrovale izključno gospodarske in prometne potrebe ter ugodna strateška lega, kar je v slovenskem prostoru prej izjema kot pravilo, saj so mesta in trgi večinoma nastajali zaradi vloge, ki sta jo imela grad ali cerkev kot upravni središči krajev. Po drugi svetovni vojni je bila 12. aprila 1952 Litija razglašena za mesto in je bila do sprememb v lokalni samoupravi tudi mestna občina.

Več o zgodovini in bogati kulturni dediščini Litije najdete na strani Mestnega muzeja Litija.